Ko ne vem, ali bi jokala, ali se smejala ... zdajle moram jaz zapisat tole objavo. :(
Zakladek na Vinjem vrhu je A iskala že trikrat, jaz pa dvakrat in ni ga bilo. Tokrat je bil obnovljen in A in B sva se odločili, da v sredo ob 21.15 odhitiva po en hitri zakladek in končno najdeva ta presneti Vinji vrh. Na koncu je bil to vse prej kot kratek zakladek.
A je rekla, če ona pelje, pa sem rekla, da lahko kar jaz. Ko sem bila ravno na toplem v avtu. Zunaj je namreč čutiti, da se bliža zima. :) Navigacija naju je odpeljala do neke makedamske ceste in parkirali sva pri zidanici ter nadaljevali peš. Potka je pripeljala so pesjaka, kjer sta dva psa postala glasna. Ups. Obrnili sva in šli nazaj. Potem sva kar na slepo poiskali cesto do cerkvice in se zapodili proti grmu, ki sva ga imeli na sumu. Na avtu sem za vsak slučaj pustila prižgane luči, motor pa ugasnila. Trapa!
No, v grmu ni bilo zakladka, bil pa je pod kamni. Vpis, fotkanje in menjava TB. Notri sem dala TB Accord, A pa je vzela TB avionček.
Hitro sva šli nazaj na toplo v avto, navdušeni, da je vendarle uspelo in še iskanje ni trajalo dolgo. Takrat pa en čuden zvok. In še en. In avto ni vžgal. Manj kot 10 min so bile luči prižgane. Očitno preveč. Akumulator se je izpraznil. Zunaj je pihala burja, bilo je -0°C, midve pa na Vinjem vrhu pri cerkvici. En telefon mrtev, en telefon samo še s pikico baterije. Akcija. Klic v sili - mlajši bratec je v tem primeru priročen. Pa bratranec, ki ima kable za vžig tudi.
V avtu se je kmalu ohladilo, M in D naju nista takoj našla. Vmes je prišel še en vaščan, ki se mu je zdel najin avto sumljiv in si je zapisal mojo registrsko in naju zasliševal, kdo sva in kaj delava in kdo pride, da nama pomaga. Ne, ne bova kradli cerkvenih žlebov. Če bi mogli, bi z veseljem odšli s tega presnetega Vinjega vrha.
M in D sta prišla in se lotila polnjenja akumulatorja. Do takrat naju je z A že kar precej zeblo, a sem šla vseeno fotkat ta podvig sredi noči pri cerkvici. Ker mi fotoaparat ni hotel ostriti akumulatorja,
sem objektiv odvila s fotoaparata. V roke me je že pošteno zeblo in takrat se je zgodilo ... stala sem na betonski plošči in objektiv mi je zdrsnil iz rok. Na beton. Neeeeeeeeeeeee. In zdaj rožlja kot ropotulja. In jaz sem nesrečna. Res nesrečna :(
Ne vem, ali je današnjemu večeru botrovala neumnost, nerodnost ali samo splet nesrečnih naključij. Če je res vsaka stvar za nekaj dobra, jaz res ne vidim, za kaj sta bili ti dve stvari dobri. Morda za prodajalca akumulatorjev in fotografskih objektivov. Zame zagotovo ne. Če gledam optimistično ... akumulator vsaj ni odpovedal na kakšnem še bolj čudnem (je to sploh možno?) in oddaljenem kraju. In morda je po dveh letih čas za nov objektiv. Eh, optimizem ... kdo bi ga razumel? Jaz grem svojo žalost utapljat pod odejo. In ja, očitno sem materialistka, ker mi je razbit objektiv priklical solzico ali dve v oči. Samo ne vem, ali so to solze žalosti ali jeze nad lastno nespametnostjo. :(
Od oktobra imamo(jo) v Straži nov zakladek, ki je postavljen ob Kužnem znamenju. Ne ravno posrečen zakladek ... ok, lokacija je čisto fajn in lepa, lep razgled, saj te pripelje na hribček nad Stražo, kamor sicer sploh ne bi šla ... in z B sva se zgražali, ok, to je prehuda beseda, nisva našli besed, kdo sploh dejansko še obdeluje okolico teh vikendov in vinogradov, ker dostop je nikakav, sama strmina ... no, kar sem hotla reči, zakladek je malo ponesrečen, ker je kar dobro viden. In vsak, ki bo pogledal na pravo mesto, pa se ne rabi zelo trudit, ga bo s prostim očesom videl. Ni nič zadelan, nič posebaj skrit.
Ima pa B sedaj novega glasbenega potovalnega hrošča,
Accord. :)
Avtor
anja
,
19:48
A nama je zadnjič, prejšnjo nedeljo, priporočal zakladek v Krškem ... Ribiški zakladek. Spet eden od res zanimivih in atraktivnih zakladkov. Že v nedeljo, ko sva se vračali iz Bohorja, sva se ustavili tu, vendar ni imela nobena s seboj klešč oz. ključev, zato sva se vrnili nazaj v ponedeljek, ko sva šli še malo v šoping v Krško.
Tokrat uspešno ulovili ribo. Ja, nekje za drvesom se nahaja mašinca za ribiško palico in ko začneš odvijat, se iz drevesa spusti riba. :) Ker je bilo kar nekaj bunkeljnov, zakladek je namreč ob sprehajalni poti, sva morali kar vsake toliko malo fejkat, da se slikava ...
Skratka, zakladek, vreden ogleda. :)
Na MordaZadnjiPredzimski dan sva se z baparbipi odpravili v hribe. Tak je bil namen. Zadnji hribi pred snegom, pred zimo. Bohor, torej.
Po poti sva se ustavili pri B-jinem sodelavcu A-ju :), ki živi pod Bohorjem in je lastnik kar nekaj cachov v tamkajšnji okolici. Pa je ravno na ta dan imel namen postavit nov cache in itak, midve bova prvi, da bova lahko logirali FTF. :)
Veselo na pot. Po poti štirih slapov.
Prvi od slapov je bil slap
Bojanca. Blo je fantastično lepo, grozljivo, dih jemajoče, prelepo, vse v enem. Srce se nama je kar nekajkrat skoraj ustavilo in če ne bi bil A z nama, skoraj sigurno ne bi šli do konca, do slapa. Hodili smo ob potoku, vse do slapa. Ampak na koncu, ta pogled se pa splača videt.
Notri sem pustila
s*udoku TB, ki je že nekaj časa čakal pri meni, da se nekje v Sloveniji ugnezdi.
Po poti naprej je blo še mal bl skeri in ko smo prišli čisto na vrh, nad slapom, tam se odpre pa čisto drug svet. Ves čas do tu smo hodili bogu izza nogu, na vrhu pa travniki, krave, CESTA!! Noro!
Pa smo šli naprej do naslednjega slapu, slap
Pekel. Tu je A postavil svoj novi zakladek in midve sva osvojili najin prvi FTF. Nekak ni blo težko, čeprav smo zlooo stran gledali, da ne bi videli, kam je skril zakladek. :P Notri je romal še moj
Moshi Bug - Gabby, ki sem ga prinesla iz Anglije.
Tako, na vrsti je bil tretji slap v nizu A-jevih štirih slapov.
Slap Ubijavnik. Notri sem pustila
Dox EUREKA Geocoin, prav tako iz Anglije.
Od tu naprej se je pa začel mali pekel zame. :S No, nič tko hudga, ampak vsa ta hoja in prekrokan petek ... pa za nameček še utrujenost, luna, kaj jst vem kaj še vse ... pa sem bla, kakršna sem bla. Migrenična. :S
Slap Bojavnik nama ni bil usojen, ni blo signala, da bi poklicali A, ni blo dobrega dostopa, ni blo internetne povezave ... pač, ostaja za drugič. :) Je pa lep, ni kaj.
Ok, spet. Nisem ziher, slik je ogromno, dejstvo je, da Bojavnika nisva našli, se je pa tabla pojavila tule na tej slikci ... skratka, pač, samo hotla sem pokazat še kakšno sliko, čepav slapa nisva našli. :P
Sva pa našli zakladek pri koči,
Koča na Bohorju. :) Moje stanje je bilo potem, kljub klobasi (B je jedla joto :)), vedno slabše, zato je tokrat vrh Bohor odpadel. Ni blo pomoči, samo še povratek domov.
In tišina po poti ... B, oprosti! :( Nisem bla čisto prisebna.
Ok, ustavili sva se še v Krškem, da bi ujeli ribo, ampak o tem v naslednjem postu. :)
Ejej, tale post že nekaj časa čaka na objavo. :S
Danes popoldne sem si privoščila mejčkn počitka, tko da sem zdej redi stedi za pisanje. ;)
B in A sva bili skupaj s kompanijo v začetku novembra v Birminghamu.
Takole in
takole je zapisala B, moja malenkost pa eno slikčasto, kratko objavo
tule. :)
Vedno kadar z B kam potujeva, sva vedno tudi v vlogi lovk na zakladke. Ne takih zakladkov na 2 nogah, no, ali pač, ampak takih, ki so skriti v kakšni luknji, žlebu ...
Takole uspešne/neuspešne smo bile ...
PS: Imeli sva pomočnico A. Naš prvi zakladek je našla kar ona. Pff ... piflarka. ;) Sej pravim,
B.Y.O.P. ? maybe je našla brez problema, medtem ko sva midve z B iskali skoraj čisto na drugem koncu. Heh, je blo pa kar mal strašljivo tole iskanje, saj je takoj za vogalom strašil en stric v pidžami, čudno opotekajoč se ...
Drugi zakladek
A bit of ... je bil malo poseben, virtualen. Potrebno se je bilo slikat z bikom in sliko naložit na net. :) Nič lažjega. Hehe, no, kdo bi si mislil, da sem rabila par dni, da sem sliko naložila gor, ker je potrebno vedet, kako se to nardi. :) Zdej vem. Najprej logiraš, da si zakladek našel, potem pa k logu priložiš sliko. Remember that za naprej. :)
Aaa, tole še nisem povedala tule ... Za moj RD sem od B in družinice P dobila
TB Angleco, ki sem jo poslala v svet. Svojo pot je začela v
Birmingham Museum & Art Gallery. Naj povem, da je tale zakladek res nekaj posebnega. Do končnega zaklada prideš čez kar nekaj soban tega muzeja, kombiniraš številke, iščeš besede, slike ... res zanimivo. Torej, mojo Angelco je nekdo (Mr Wizz) vzel iz zakladka in se trenutno nahaja z njim nekje v bližini Birminghamskega letališča. Z njo potuje, zabeležil je, da je do danes obiskala z njim kar 15 zakladkov. Ni mi jasno, zakaj je ne spusti. Hm ... mogoč mu je tko zlo všeč. :)
Ponavadi, oz. vedno, je B tista, ki skrbi za to, da pripravi spisek zakladkov, ki si jih bomo ogledale. In ko pišem jst objavo se kr mal konkretno lomim. :S
Ok, zakladek
All Mixed Up. Japonski stolp in potem finiš za neko veliko strukturo, katere se več ne spomnim. :S B, am I right? :) Tu je blo potrebno štet, kolikokrat se pojavijo besede Birmingham, city, China ... tako smo sestavile koordinate, imele še nekaj nalog, na koncu pa le našle.
Zadnje dopoldne v Birminghamu se je prikazal tak lep šonček. :) Izkoristili smo ga za ogled parka v bližini našega hostla in iskanje zakladka
Kara n Kierons Wots the POINT???? Zakladek se je nahajal pri eni od klopi in kako zanimivo ... Rozmane iz Slovenije smo "srečali", malo pred nami so vpisali svoje najdbe zakladkov. Pa mislim, da ne samo pri tem zakladku, ampak še pri katerem. Moram malo bolj pogledat v log booke, ki jih vedno pofotkamo s slikoparatom od B. :)
Čisto na koncu, pred odhodom domov, smo pa v bližini Birminghamskega letališča našle še
Side Tracker - Birmingham International in pobrale GC in TB, ki so ga (ju) malo pred nami notri dali Rozmani. :)
Še zadnji v seriji birminghamskih zakladkov, ki pa je dejansko italjanski, se je zgodil na letališlu v Trstu.
Grand TB Hotel Airport je imel kar nekaj TBjev, coinov in ringov ... itak, nisva mogli, da ne bi nekaj vzeli. :D
Ostalo je še veliiiiko zakladkov v Birminghamu, ostalo je še veliko za videt, čeprav jih je kar nekaj reklo, da v Birminghamu ni kaj za videt. O, pa je. :) Prijetno mesto, polno zakladkov. Morda ... nekoč. :)
