10. in 11. julija sva se A in B potepali po Gorenjski. Odpravili sva se na dvodnevni izlet in gorski cilj je bil Črna prst. Vmes sva bili še na nekoliko višji Rodici, ampak o tem je že zapisano v Moji dolini, pa tudi tam, kjer Anja sanja. :) Zato bom spet samo arhivsko kratka. :)
Najin cilj je bil zakladek z imenom Črna prst, a žal ni bil na najini poti, ko sva se vračali s Črne prsti. Še dobro, da sva imeli pripravljenih nekaj rezervnih variant. Prva je bila že pred začetkom vzpona, oziroma vožnje namesto vzpona. :) Pokopališče Ukanc. Kar nekaj časa sva se vrteli in potreben je bil le pogled v pravo smer. Če bi pogledali malce prej, nama ne bi gondola ušla za eno samo minuto. In potem sva pol ure čakali naslednjo. :( Ampak zakladek je bil pa osvojen! :)
Pri sestopu s hribov sva se lotili še zakladkov pri Bohinjski Bistrici. Tako sva šli mimo še enega vojaškega pokopališča in našli zakladek
Neznani vojak. Potem je bilo pa že toliko pozno, da sva ostale prestavili na naslednji dan.
Spali sva v Srednji vasi in zajtrkovali pri Bohinjskem jezeru. Potem pa se podali na lov in po daljšem kroženju okoli dreves le ugotovili, da ptičja valilnica nima luknje, skozi katero bi vstopili ptički. In tako je bil zakladek
Bohinjsko jezero - Ribčev laz osvojen. Jupiiii! :) Tam sva dobili koordinate do še enega in tako šli k njemu.
Ta je bil
Bohinjsko jezero - Zlatorog. In sva se ga lotili. S pomočjo telefonskega klica za namige sva ga tudi našli. In v njem še TB (potovalnega hroščka), ki sva ga vzeli s seboj. Polžek je šel kar z nama do naslednjih zakladkov, ki so bili vsi premajhni, da bi se nastanil v njih, zato je šel z mano domov.
Na poti proti domu sva se ustavili še v Bohinjski Bistrici, kjer sva si ogledali še
Zoisov grad, oziroma uro, oziroma pobrali sva zakladek tam zadaj. :) Nisva se dali kapljam dežja in kljubovali slabemu vremenu.
Vreme se je izboljšalo in tako sva imeli pri
Bohinjskem predoru sonček. In srečo pri iskanju magnetnega zakladka. :)
Ustavili sva se tudi pri Bohinjska Bistrica Drive in, kjer sva srečali še enega iskalca zakladov, a nam ni uspelo. No, morda je on kasneje našel, midve nisva. Med tistimi kamenji ga pač ni bilo. Al kaj. :)
Kljub zadnjemu "razočaranju" sta bila to dva super dneva, ki ju ne bi spreminjala. Fajn družba, fajn okolje, fajn aktivnosti. Vredno ponovitve in priporočam tudi ostalim. Uživali sva, kajne, A? :)
Avtor
Barbi
,
12:32
Uf, po enem mesecu je že skrajni čas, da se odpihne prah na tem blogu. Očitno z A res uživava poletje in nobena od naju nima časa za tipkanje. :) Je pa kljub temu čas za zakladke. Pišem za nazaj, samo toliko, da bo arhivirano.
Nekoč, davnega 6. julija 2013, smo se A, B in N odpravile v adrenalinski park v Osilnico. Doživetja in fotke so pri A in pri B. Tukaj pa samo na hitro o zakladkih.
Prvi je bil na Hrvaški strani pri Osilnici. Do njega smo prišle peš čez čuden most in ga našle tam v ograji pri cesti. Where Kupa meets Čabranka. :)
Drugi je bil spet na Hrvaškem, tokrat je bilo potrebno čez mejni prehod. A in N nista imeli osebnih dokumentov, ampak policija nas je prijazno spustila preko meje (peš), da smo našle še enega v zidu v
Zamostu.
Potem smo pot nadaljevale v Ribnico, kjer smo pred tekom v Dolenji vasi odkrile še zaklad
Ribnica pri gradu. Ni bilo pretežko.
Fajn dan, res je bilo luštno. Ostal bo v lepem spominu, pa še trije novi zakladki so za zraven. Fino smo izkoristile prvo julijsko soboto.
Strokovna ekskurzija je bila letos v tujini - na Hrvaškem. :) Še zadnjič, preden je Hrvaška postala del EU. Ker smo imeli poleg organiziranih dejavnosti tudi prosti čas, sva lahko s sodelavcem, ki je tudi navdušen geolovec, našla dva zakladka. :)
Najprej je lazybird plezal po pečini, da je prišel do zakladka St. Euphemia ... moja obutev je bila neplezalna, sem pa opravila delo zapisovalke in fotoreporterke. Pa nekoliko tudi usmerjevalke. :) Ni bilo potrebno dolgo iskati, ko je bila škatlica že pod pečino.
Če smo že v tistih koncih, je bilo nujno potrebno poiskati še kakšen zakladek, zato sva šla iskat še enega v jamo -
Underworld. Tudi dokaj hitra najdba, brez posebnosti, razen tega, da je cela jama polna smeti - skrajno neodgovorni turisti ali domačini.
Ah, na morju je lušno, pa če iščete zakladke ali ne. V letošnjem poletju se zagotovo še vrnem na Hrvaško, pa ne nujno zaradi zakladkov. Morda pa tudi. :)
... tja gor ga bom peljaaaaala. Al ga bom zataušala, al ga bom prodala. Prav poceni ga ne dam, sem ga težko dobila. Rajši ga domov peljam ...
in tako naprej ... je odmevalo iz Twingota. Dvoglasno. :) Občasno. :) Besedila še nisva čisto znali. Ampak za zakladke sva bili pa pripravljeni. Pa za šoping tudi.
A je v Ikea fazi, zato sva 25. 6. (dan državnosti) izkoristili za potep čez mejo, kjer je v bistvu en del še slovenski. :) Najprej sva imeli še postanke v Sloveniji.
Prva postaja - Tržič in bližina tovarne Peko ter odlična hitra najdba. Res ni bilo težko, če imaš koordinate in namig.
Druga postaja - Ljubelj, natančneje
Cerkev Sv. Ane.
Spet ni bilo pretežko, poleg tega sva pa dodali še en dosežek ... konec junija sva nabrali cvetoč dišeč bezeg, ki ga je na Ljubelju ogromno, pa ga očitno nihče ne nabira. Razen naju. Mmm ... A bo kuhala sok. Se bom povabila v novo domovanje na "najin" sok. :)
Potem sva jo zares mahnili čez mejo in po okolici Ikee nekoliko pregledovali potencialna skrivališča za Sweden goes Klagenfurt, pa sva hitro obupali in šli raje kar v trgovino. Slovenec pri Slovencu. Očitno so vsi izkoristili prost dan + Ikein popust. :) No, pa ni bilo prehudo, sva kar uspešno nakupili, se premaknili do blagajne in nato še do kosila.
Sledilo je potepanje po Celovcu. Nekaj zakladkov nisva našli, spet druge sva. Recimo
Cache me if you can je en posebni (zame). Ker sem v njem pustila mojega prvega travel buga (modri avtek). Srečno pot, mali.
Potem sva našli nano zakladka. Iiii, kako mali je! Nahaja se pa na železni ograji na
Landhaus. Všečna lokacija, je treba priznat. :) Sploh, ker je bil Celovec tisti dan tako živahen, poln ljudi, kofetkarjev, sprehajalcev, turistov. Res prijeten utrip mesta.
In da sva se pošteno nahodili, sva šli peš še na drugo stran mesta do
Das Marianum in v steni relativno hitro odkrili škatlico.
Kljub temu, da sva bili še na lokacijah dveh zakladkov, ki ju nisva našli, ni ostal grenak priokus. Našli sva 3 avstrijske in 2 slovenska, opravili uspešen in barvit nakup ter se imeli luštno.
Dan, oziroma izlet, ki kliče po ponovitvi. Morda druga lokacija, morda pa spet ista. Bomo videli. :)
Bila je sobota, ko sva imeli dopoldne prosto, ko je sijalo sonce in ko je bilo treba poiskati še kakšen domači zaklad.
Ker sem odlašala s pisanjem, bom zelo kratka, da bom lahko kaj več dodala k naslednji objavi. :) Je bila daljša in bolj zanimiva, pa še mednarodna.
V Novem mestu nama je ostal eden sedmih hribov - Portovald. Pa sva se lotili iskanja in A je z lahkoto razrešila uganko kot prava profesionalka in privlekla zaklad na plano. Lep razgled na zelo znano dolinco, iskanje domačega okna in sedenje v senčki ter klepetanje. Simpatičen zakladek. :)
Sledil je odhod na točko, ki naju že dolgo čaka, kjer sva že kopali okoli klopce in potem izvedeli, da je premaknjen ... Recljev hrib. Tam je super luštna zelena hišica, v katero je A naselila svojega Travel buga.
Potem sva šli še do tretjega v Ragov log. Hmm ... nenatnačne koordinate + klic Bačarčkov v sili. Odkrili sva lokacijo, odkrili sva zaklad, plezali pa nisva. Sem morala naslednji dan oblečt oblekico in nisem želela popraskanih kolen. Se vrnem v bližnji prihodnosti in splezam tja nekam 4 m visoko ... čist prehudo, ampak bo treba uporabiti nekaj spretnosti očitno. Hmm ...
Tako v tretje pač ni šlo rado, ampak dan je bil vseeno fajn. Bilo je prijetno, odkrili sva nekaj novih novomeških vrtičkov, iskali ideje za ograditev mini vrta in uživali ob Kinder čokoladi. Temu jaz pravim prijetno sobotno dopoldne. :)
Zdaj se že skoraj tradicionalno vsak konec šolskega leta udeležim Splavarjevega teka v Radečah. Tudi letos je bilo tako. In ker imam čisto premalo odkritih zakladkov, sem na hitro pogledala, če lahko odkrijem tistega v Radečah. Sicer je bil multicache (sestavljen, kjer moraš na več točk, da poiščeš koordinate), ampak sem upala, da bodo sopotniki vseeno zainteresirani. In so bili.
Najprej smo ob 20.00 tekli po Radečah (in dve tekačici sva osvojili medalji), potem pa smo malo pred deseto zvečer, ko je bilo že temno odšli na izhodišče za iskanje zaklada. Parkirali smo pri Sparu, kot je pisalo v navodilih in se spustili ob reko Savo. Potem se je začelo iskanje vmesnih lokacij po koordinatah, izogibanje bunkljem in štetje dreves, stebrov ... kar zanimivo, treba priznat.
Ena namig bom izdala, ker je itak z lahkoto dostopen tudi na internetu, kjer sem ga tudi sama odkrila. In sicer, da je ena vmesna točka Prevzgojni dom Radeče. Hmm ... Ko greš ob desetih zvečer po temi mimo stavbe, ki je v visoki bodeči žici, ni najbolj prijeten občutek. Sploh pa ne, če se skozi okno še derejo eni fantje in če vmes razglabljaš, kaj vse so najverjetneje storili, da so se znašli tam.
Ko smo prispeli do končne točke, je bil namig v pomoč, da smo kar hitro odkrili škatlico, jo odprli in pregledali vsebino. Bila je tema, svetili smo z dvema telefonoma, vmes smo še slikali s fotoaparatom in kar naenkrat smo opazili, da neke svetilke svetijo proti nam. Kako sem hitela z vpisovanjem, se ne da povedat. Še slikat nisem uspela, ker sem upala, da bomo vse pospravili, preden osebi s svetilkami prideta do nas. Ravno sem zavila stvari v vrečko in zaprla škatlo, ko sem za sabo zaslišala glasove, kaj počnemo. Ups.
Dva varnostnika, očitno bunklja, sta nas opozorila, da smo na območju, kjer je gibanje omejeno in ker smo se že prej šalili, da bi lahko kdo pomislil, da smo pobegnili iz prevzgojnega doma, smo pač razkrili skrivnost zakladkov in zakaj smo ob pozni uri tam.
V tem trenutku se je varnostnikoma po telefonski zvezi oglasil kolega, ki je preverjal, kje sta in kakšno je stanje. Eden je odgovoril, da sta našla zaklad. Mi smo se zasmejali, tisti na zvezi, pa je rekel: "Kar smej se, ja. Zaklad. Hehe." ... hja, pa je bil res zaklad.
No, mi smo ga našli in smo se vpisali ter ga varno pospravili nazaj. Vsem morebitnim iskalcem priporočamo iskanje podnevi. Ker je pač na prepovedanem območju. :) Nasmejali smo pa se. :)
Danes smo se z Mladoletjem potepali po vrhovih nad Ljubljano. Odpeketali smo na Rašico. Odlična tura, dobra družba, vreme tud odlično ... Kaj več o samem izletu morda na kakšnem drugem blogu ;) ...
Ja, na Rašici se nahaja zakladek Rašica tower. Našli smo ga že, našli. Je bil pa malenkost pred nami naš F in je zakladek v obliki mine tako močno zašraufal, da noben od nas treh (J, N in A) nismo uspeli odpret zakladek. No, s pomočjo F je potem šlo. :) Zakladek pa ni blo tko težko najti.
Zakladek smo si upal kar odnesti na vrh stolpa, se tam slikat in ga nato pospravili nazaj na svoje mesto. Lepo je v teh krajih!
