Včeraj sem se končno spravila k delu, na katerega sem se pripravljala že kar nekaj časa. Namreč odločila sem se, da postavim svoj prvi zakladek in hkrati spravim na pot svojega prvega TB.
Najprej sem se spravila izdelat TB. Dolgo sem premišljevala, kaj bi poslala na pot. Nekaj, kar bo moje. In tako sem izbrala mačko. Tisto, po imenu Gumbek. In jo izdelala iz Fimo mase. Dvakrat "moje" - Gumbek, pa še ustvarjanje. Odlično!
Za zakladek sem kupila stekleno posodo, za katero sem pripravila log book, oziroma listke za vpisovanje. Pripravila sem tudi nekaj igračk za popestritev in en Fimo "kovanček" za FTF (razlaga za bunklje: first to find - za prvega, ki najde zakladek).
Vse to sem zapakirala skupaj in odnesla na lokacijo, kjer je ob lepem vremenu lep razgled. Žal je zdaj že tri dni vse skupaj zavito v meglo, tako da je trenutni razgled bolj siv.
Zakladek je lahko dostopen, zato sem teren označila z 1. Vendar nisem označila, če je dostopen za invalide, zato ga včeraj niso objavili na spletni strani. Šment. No, danes sem to napako popravila inna strani Geocaching.com lahko poiščete koordinate, ki vas bodo pripeljale do zakladka
Zajčji Vrh.
Prijetno odkrivanje zakladka v meni lepih in ljubih koncih vam želim! :)
Ko ne vem, ali bi jokala, ali se smejala ... zdajle moram jaz zapisat tole objavo. :(
Zakladek na Vinjem vrhu je A iskala že trikrat, jaz pa dvakrat in ni ga bilo. Tokrat je bil obnovljen in A in B sva se odločili, da v sredo ob 21.15 odhitiva po en hitri zakladek in končno najdeva ta presneti Vinji vrh. Na koncu je bil to vse prej kot kratek zakladek.
A je rekla, če ona pelje, pa sem rekla, da lahko kar jaz. Ko sem bila ravno na toplem v avtu. Zunaj je namreč čutiti, da se bliža zima. :) Navigacija naju je odpeljala do neke makedamske ceste in parkirali sva pri zidanici ter nadaljevali peš. Potka je pripeljala so pesjaka, kjer sta dva psa postala glasna. Ups. Obrnili sva in šli nazaj. Potem sva kar na slepo poiskali cesto do cerkvice in se zapodili proti grmu, ki sva ga imeli na sumu. Na avtu sem za vsak slučaj pustila prižgane luči, motor pa ugasnila. Trapa!
No, v grmu ni bilo zakladka, bil pa je pod kamni. Vpis, fotkanje in menjava TB. Notri sem dala TB Accord, A pa je vzela TB avionček.
Hitro sva šli nazaj na toplo v avto, navdušeni, da je vendarle uspelo in še iskanje ni trajalo dolgo. Takrat pa en čuden zvok. In še en. In avto ni vžgal. Manj kot 10 min so bile luči prižgane. Očitno preveč. Akumulator se je izpraznil. Zunaj je pihala burja, bilo je -0°C, midve pa na Vinjem vrhu pri cerkvici. En telefon mrtev, en telefon samo še s pikico baterije. Akcija. Klic v sili - mlajši bratec je v tem primeru priročen. Pa bratranec, ki ima kable za vžig tudi.
V avtu se je kmalu ohladilo, M in D naju nista takoj našla. Vmes je prišel še en vaščan, ki se mu je zdel najin avto sumljiv in si je zapisal mojo registrsko in naju zasliševal, kdo sva in kaj delava in kdo pride, da nama pomaga. Ne, ne bova kradli cerkvenih žlebov. Če bi mogli, bi z veseljem odšli s tega presnetega Vinjega vrha.
M in D sta prišla in se lotila polnjenja akumulatorja. Do takrat naju je z A že kar precej zeblo, a sem šla vseeno fotkat ta podvig sredi noči pri cerkvici. Ker mi fotoaparat ni hotel ostriti akumulatorja,
sem objektiv odvila s fotoaparata. V roke me je že pošteno zeblo in takrat se je zgodilo ... stala sem na betonski plošči in objektiv mi je zdrsnil iz rok. Na beton. Neeeeeeeeeeeee. In zdaj rožlja kot ropotulja. In jaz sem nesrečna. Res nesrečna :(
Ne vem, ali je današnjemu večeru botrovala neumnost, nerodnost ali samo splet nesrečnih naključij. Če je res vsaka stvar za nekaj dobra, jaz res ne vidim, za kaj sta bili ti dve stvari dobri. Morda za prodajalca akumulatorjev in fotografskih objektivov. Zame zagotovo ne. Če gledam optimistično ... akumulator vsaj ni odpovedal na kakšnem še bolj čudnem (je to sploh možno?) in oddaljenem kraju. In morda je po dveh letih čas za nov objektiv. Eh, optimizem ... kdo bi ga razumel? Jaz grem svojo žalost utapljat pod odejo. In ja, očitno sem materialistka, ker mi je razbit objektiv priklical solzico ali dve v oči. Samo ne vem, ali so to solze žalosti ali jeze nad lastno nespametnostjo. :(
Od oktobra imamo(jo) v Straži nov zakladek, ki je postavljen ob Kužnem znamenju. Ne ravno posrečen zakladek ... ok, lokacija je čisto fajn in lepa, lep razgled, saj te pripelje na hribček nad Stražo, kamor sicer sploh ne bi šla ... in z B sva se zgražali, ok, to je prehuda beseda, nisva našli besed, kdo sploh dejansko še obdeluje okolico teh vikendov in vinogradov, ker dostop je nikakav, sama strmina ... no, kar sem hotla reči, zakladek je malo ponesrečen, ker je kar dobro viden. In vsak, ki bo pogledal na pravo mesto, pa se ne rabi zelo trudit, ga bo s prostim očesom videl. Ni nič zadelan, nič posebaj skrit.
Ima pa B sedaj novega glasbenega potovalnega hrošča,
Accord. :)
Avtor
anja
,
19:48
A nama je zadnjič, prejšnjo nedeljo, priporočal zakladek v Krškem ... Ribiški zakladek. Spet eden od res zanimivih in atraktivnih zakladkov. Že v nedeljo, ko sva se vračali iz Bohorja, sva se ustavili tu, vendar ni imela nobena s seboj klešč oz. ključev, zato sva se vrnili nazaj v ponedeljek, ko sva šli še malo v šoping v Krško.
Tokrat uspešno ulovili ribo. Ja, nekje za drvesom se nahaja mašinca za ribiško palico in ko začneš odvijat, se iz drevesa spusti riba. :) Ker je bilo kar nekaj bunkeljnov, zakladek je namreč ob sprehajalni poti, sva morali kar vsake toliko malo fejkat, da se slikava ...
Skratka, zakladek, vreden ogleda. :)
Na MordaZadnjiPredzimski dan sva se z baparbipi odpravili v hribe. Tak je bil namen. Zadnji hribi pred snegom, pred zimo. Bohor, torej.
Po poti sva se ustavili pri B-jinem sodelavcu A-ju :), ki živi pod Bohorjem in je lastnik kar nekaj cachov v tamkajšnji okolici. Pa je ravno na ta dan imel namen postavit nov cache in itak, midve bova prvi, da bova lahko logirali FTF. :)
Veselo na pot. Po poti štirih slapov.
Prvi od slapov je bil slap
Bojanca. Blo je fantastično lepo, grozljivo, dih jemajoče, prelepo, vse v enem. Srce se nama je kar nekajkrat skoraj ustavilo in če ne bi bil A z nama, skoraj sigurno ne bi šli do konca, do slapa. Hodili smo ob potoku, vse do slapa. Ampak na koncu, ta pogled se pa splača videt.
Notri sem pustila
s*udoku TB, ki je že nekaj časa čakal pri meni, da se nekje v Sloveniji ugnezdi.
Po poti naprej je blo še mal bl skeri in ko smo prišli čisto na vrh, nad slapom, tam se odpre pa čisto drug svet. Ves čas do tu smo hodili bogu izza nogu, na vrhu pa travniki, krave, CESTA!! Noro!
Pa smo šli naprej do naslednjega slapu, slap
Pekel. Tu je A postavil svoj novi zakladek in midve sva osvojili najin prvi FTF. Nekak ni blo težko, čeprav smo zlooo stran gledali, da ne bi videli, kam je skril zakladek. :P Notri je romal še moj
Moshi Bug - Gabby, ki sem ga prinesla iz Anglije.
Tako, na vrsti je bil tretji slap v nizu A-jevih štirih slapov.
Slap Ubijavnik. Notri sem pustila
Dox EUREKA Geocoin, prav tako iz Anglije.
Od tu naprej se je pa začel mali pekel zame. :S No, nič tko hudga, ampak vsa ta hoja in prekrokan petek ... pa za nameček še utrujenost, luna, kaj jst vem kaj še vse ... pa sem bla, kakršna sem bla. Migrenična. :S
Slap Bojavnik nama ni bil usojen, ni blo signala, da bi poklicali A, ni blo dobrega dostopa, ni blo internetne povezave ... pač, ostaja za drugič. :) Je pa lep, ni kaj.
Ok, spet. Nisem ziher, slik je ogromno, dejstvo je, da Bojavnika nisva našli, se je pa tabla pojavila tule na tej slikci ... skratka, pač, samo hotla sem pokazat še kakšno sliko, čepav slapa nisva našli. :P
Sva pa našli zakladek pri koči,
Koča na Bohorju. :) Moje stanje je bilo potem, kljub klobasi (B je jedla joto :)), vedno slabše, zato je tokrat vrh Bohor odpadel. Ni blo pomoči, samo še povratek domov.
In tišina po poti ... B, oprosti! :( Nisem bla čisto prisebna.
Ok, ustavili sva se še v Krškem, da bi ujeli ribo, ampak o tem v naslednjem postu. :)
Ejej, tale post že nekaj časa čaka na objavo. :S
Danes popoldne sem si privoščila mejčkn počitka, tko da sem zdej redi stedi za pisanje. ;)
B in A sva bili skupaj s kompanijo v začetku novembra v Birminghamu.
Takole in
takole je zapisala B, moja malenkost pa eno slikčasto, kratko objavo
tule. :)
Vedno kadar z B kam potujeva, sva vedno tudi v vlogi lovk na zakladke. Ne takih zakladkov na 2 nogah, no, ali pač, ampak takih, ki so skriti v kakšni luknji, žlebu ...
Takole uspešne/neuspešne smo bile ...
PS: Imeli sva pomočnico A. Naš prvi zakladek je našla kar ona. Pff ... piflarka. ;) Sej pravim,
B.Y.O.P. ? maybe je našla brez problema, medtem ko sva midve z B iskali skoraj čisto na drugem koncu. Heh, je blo pa kar mal strašljivo tole iskanje, saj je takoj za vogalom strašil en stric v pidžami, čudno opotekajoč se ...
Drugi zakladek
A bit of ... je bil malo poseben, virtualen. Potrebno se je bilo slikat z bikom in sliko naložit na net. :) Nič lažjega. Hehe, no, kdo bi si mislil, da sem rabila par dni, da sem sliko naložila gor, ker je potrebno vedet, kako se to nardi. :) Zdej vem. Najprej logiraš, da si zakladek našel, potem pa k logu priložiš sliko. Remember that za naprej. :)
Aaa, tole še nisem povedala tule ... Za moj RD sem od B in družinice P dobila
TB Angleco, ki sem jo poslala v svet. Svojo pot je začela v
Birmingham Museum & Art Gallery. Naj povem, da je tale zakladek res nekaj posebnega. Do končnega zaklada prideš čez kar nekaj soban tega muzeja, kombiniraš številke, iščeš besede, slike ... res zanimivo. Torej, mojo Angelco je nekdo (Mr Wizz) vzel iz zakladka in se trenutno nahaja z njim nekje v bližini Birminghamskega letališča. Z njo potuje, zabeležil je, da je do danes obiskala z njim kar 15 zakladkov. Ni mi jasno, zakaj je ne spusti. Hm ... mogoč mu je tko zlo všeč. :)
Ponavadi, oz. vedno, je B tista, ki skrbi za to, da pripravi spisek zakladkov, ki si jih bomo ogledale. In ko pišem jst objavo se kr mal konkretno lomim. :S
Ok, zakladek
All Mixed Up. Japonski stolp in potem finiš za neko veliko strukturo, katere se več ne spomnim. :S B, am I right? :) Tu je blo potrebno štet, kolikokrat se pojavijo besede Birmingham, city, China ... tako smo sestavile koordinate, imele še nekaj nalog, na koncu pa le našle.
Zadnje dopoldne v Birminghamu se je prikazal tak lep šonček. :) Izkoristili smo ga za ogled parka v bližini našega hostla in iskanje zakladka
Kara n Kierons Wots the POINT???? Zakladek se je nahajal pri eni od klopi in kako zanimivo ... Rozmane iz Slovenije smo "srečali", malo pred nami so vpisali svoje najdbe zakladkov. Pa mislim, da ne samo pri tem zakladku, ampak še pri katerem. Moram malo bolj pogledat v log booke, ki jih vedno pofotkamo s slikoparatom od B. :)
Čisto na koncu, pred odhodom domov, smo pa v bližini Birminghamskega letališča našle še
Side Tracker - Birmingham International in pobrale GC in TB, ki so ga (ju) malo pred nami notri dali Rozmani. :)
Še zadnji v seriji birminghamskih zakladkov, ki pa je dejansko italjanski, se je zgodil na letališlu v Trstu.
Grand TB Hotel Airport je imel kar nekaj TBjev, coinov in ringov ... itak, nisva mogli, da ne bi nekaj vzeli. :D
Ostalo je še veliiiiko zakladkov v Birminghamu, ostalo je še veliko za videt, čeprav jih je kar nekaj reklo, da v Birminghamu ni kaj za videt. O, pa je. :) Prijetno mesto, polno zakladkov. Morda ... nekoč. :)
Že prejšnjič, ko sva se potepali po Beli krajini, sva ugotovili, da imajo tam nočni zakladek. No, takega se še nisva lotili. Do danes.
Popoldne sva zgodaj začeli na tortici in se naklepetali ter posodobili novičke. :) Potem sva šli vsaka po svoje - jest, nakupovat, tečt in se kmalu spet dobili. Pa sva se podali na drugo stran Gorjancev. Prva destinacija je bil Kal Grabrna, ki sva ga našli in sva morali samo dvakrat obrniti. :) Teta v Garminu je imela danes neko svojo ekstra čudno logiko. No, tale kal sva našli, a v njem žal nisva opazili želvic. Niti lokvanjev. Niti žab. Niti drugega rastlinja. Samo kalno vodo in vrečko, polno vode ter zakladek v njej.
A je našla rdeči +, zato je bil zakladek njen in odkrila je
sledljivčka z zanimivo Sudoku nalogo. Grem še jaz pogledat. Mogoče ga pa lahko jaz logiram kot "discovered", ker sem bila pač zraven. :) A, zakaj se nisva tega spomnili že pri ostalih? Če ga ena najde, ga druga označi samo kot "discovered", pa ga imava obe v virtualni shrambi. :) Zdaj vem, da je po Sloveniji skritih 13 kartic, zato bo morda projekt naslednjega leta, da odkrijeva vse. Kaj misliš, A? Bi znalo biti zanimivo. Eno na mesec. :D
No, podali sva se naprej proti Metliki in samo enkrat obrnili. Kadar jaz vozim, vedno obračava ... sem zbirčna glede cest in parkirišč. Aja, neeeeee, dvakrat sva obrnili. Ker je enkrat teta iz Garmina hotela, da gre moj avtek po stopnicah ... ne, ne, tako se pa ne bomo igrali. :) V Metliki sva iskali
Izvir Obrh, ampak je bilo temno, pa nisva nič videli in nič našli. Posledično sledi vrnitev v Metliko na kakšen lep sončen dan, ko še ne bo temno. :)
In ker se je že počasi temnilo, je bil počasi čas za najino nočno avanturo, imenovano
Strašni gozd. Pa saj niti ni tako strašen, no. Je pa fajn. Vzameš svetilko in svetiš naokoli, da zagledaš kresničke. Slediš jim in najdeš navodila, ki razkrijejo, kako najdeš lokacijo dveh delnih zakladkov. Najprej sva v svetilki našli navodila, ki so razkrila, kako bova odkrili prave štore. :)
Prvi delni zakladek sva našli brez težav.
Drugi je pa na koncu poti in sva šli mimo, pa ga skoraj spregledali, dokler se nisva obrnili v pravo smer in našli zakladek, ki je ležal izven štora.
Ker je luna tako polno sijala (ja, saj vem, Luna ne sveti in ne sije, ampak odbija svetlobo ... vem, ker sem že 3. leto v 4. razredu), sva morali izkoristiti priložnost za "moonlight photo". A je bila takšne volje, da ni nastala nobena profilka, ampak sami megleni zmazki. Pač ne znam še izvajati nočnega fotografiranja. Pa stojala nimam. In smetnjak ni najboljši nadomestek stojala. :) Za silo je pa le bil.
A, hvala za prijetno popoldne/večer in upam, da si se kljub takšnemu razpoloženju spravila še k topografiji za Jakca. Bom jutri držala pesti. :)
Bilo je lepo nedeljsko dopoldne. No, bilo nedeljsko dopoldne, o tem, kako lepo je bilo, pa bi lahko ... bilo je megleno, deževno, nikakršno, ampak midve sva ga izkoristili tako, kot je nama prijalo. In bilo je super. :)
Mahnili sva jo ponovno v Belo krajino, natančneje v okolico Črnomlja in Metlike. Prvi zakladek sem pobrala le jaz, saj ga B ima že nekaj časa. Tako, pa sem znižala najino razliko za cel en zakladek. ;) Uf, še 50 to go. ;)
Dobrodošli v Beli krajini.
Posvečeno odločitvi je bil najin prvi nedeljski skupni zakladek, ki namiguje, da le ta ne vidi sonca. ;) Dokaj očitna lokacija, čeprav malo zmede, ampak na koncu ... več kot očitno. :) In B je imela ponovno srečo, prijateljčki pajkci Mihci so vseskozi prisotni. Prav lepa presenečenja ji pripravljajo. :)
Naslednji zakladek ni bil prav nič težak. V bistvu sva ugotovili, da so tile črnomaljski prav lahki in jih za malo malico pobirava.
Jeklena peč - Črnomelj je bil najden prav hitro.
Ceste, ki so včeraj vodile do zakladkov so bile v večini v popravilu. Hm ... v bistvu sem bila tega nekako vesela, saj je bila lahko hitrost nižja, površina bolj hrapava in prav nič spolzka. Tega je bilo vse preveč v soboto. :S Kapelica ob
Običajnem kolesarskem treningu je skrivala magnetni cach. Blizu pa so za lovskim domom pozirali tamkajšnji lovci za skupinsko fotografijo. To nedeljo je moralo res nekaj dogajat lovcem, ker jih je bilo malo morje na vsakem koraku.
Čisto ob cesti naju je čakala tale skulptura, ki zgleda kot obraz nečesa, nekoga ... skratka, zanimiva.
Kvasica - Spomenik NOB na tleh. :)
Krajinski park Lahinja - Izvir reke Lahinje na hitro deluje prav tako, kot izvir Krupe. No, ne čisto, le urejena okolica oz. klopca s streho. Še vedno težko verjamem, da moj Tao bug kar ne gre od tam. Pa B pravi, da njen TB slak še vedno sameva v Klevevžu. Tudi že lep, lep čas. No, bo pa najditelj toliko bolj vesel, da ga je toliko časa čakal. :)
Čeprav, ko ponovno pregledujem zakladek v Klevevžu, sta ga Ridler & Cmokica že odpeljala. :)
Tale most prečka reko, vendar na drugi strani cesta ne vodi nikamor. No, vodi, vendar po stopnicah do koče. :) Žal, ta je ostal nenajden. Ostaja za drugič, ko se odpraviva na nočni izziv. :)
Pa še zadnji zakladek včeraj ...
C-47 Dakota v Beli krajini je en od lepših najdb to nedeljo. Ogromen avion in poseben zabojniček z log bookom.
Ura je bila ravno toliko, da je bil čas za povratek proti Dolenjski. Kosilo in nadaljnji opravki so klicali ... Upam, da nadaljujeva kmalu in v malo lepšem vremenu.
Semič. Ne vem, zakaj sem izbrala ravno Semič za dom mojega prvega TB-ja, imenovanega Tao Bug. Zdaj vem. Semič skriva prekrasne zakladke, ki vodijo do čudovitih krajev v Beli krajini.
Zadnje čase je bilo bolj malo časa za cachanje, sva pa obe ugotovili, da bo najbolj pravšenj dan za geo zaklade kar ponedeljek. Dokler se bo dalo, bova ponedeljkove popoldneve, po službi, izkoristili za geo pohajanje. :) Jeeej! Čeprav ... mislim, da B ne bom nikoli ujela. :( No, pa kaj. ;)
Prvi zakladek danes naju je peljal na Smuk. Ok, ta ni bil nič kaj tako zelo posebnega. Osvojen pa je. :P
No, od tu naprej pa Semič počasi pridobiva na čarobnosti. :) Zakladek
Zvezda št. 2 leži na učni poti in je tisti od zakladkov, ki nama je na hitro vzel dih. :) Česa takega brez geo lova ne bi videli, čeprav sva obe vsake toliko pa res v Semiču. Jama, ki skriva vodo za rešetkami. Ni kar tako. Ampak ... kar sledi ...
... tole pa je eden boljših zakladkov.
Zvezda v jami. Kaj zvezda! Jama! Jama je tista, ki jemlje dah. Waaw, res, waw! Ni naju pustila ravnodušni. B je v tem zakladku odložila svoj Coin, ki pa je z B obiskal kar nekaj zakladkov v zadnjih dneh. Zdaj pa bo morda šel na pot v nove dežele.
TB Hotel Krupa pa je zakladek, ki trenutno gosti mojega prvega, čisto mojega TB-ga. :) Tao Bug. Res sem vesela, da sem ga končno poslala v svet. Upam, da bo potoval srečno in čim dlje. Želja pa je, to sem tudi zapisala, da se do leta 2020 vrne v Slovenijo. Če slučajno pozabim do takrat ... no, naj me kdo, prosim, spomni. :) Skratka, srečno! :* Pa sem kar malo pozabila na okolico, ki skriva TB hotel. Prelepa je, sicer niti nebi Tao-ta pustila tam. In spet je nastalo xy slik ... tokrat večina s TB-jem.
Potem pa je počasi že začelo zmanjkovati svetlobe, kasneje pa še časa. Sicer svetišče Mitre sva našli, tudi koordinate, ki so kot naloga podane v
Rozancu ... ampak zaključek tega zakladka ostaja do naslednjič ... Obe sva šibali nazaj proti mestu, vsaka na svoj konec po svojih opravkih.
Če ne drugače, pa se beremo spet naslednji ponedeljek. :)
Še eno objavo moram natipkat z zamudo. :)
2. nedeljo v septembru smo izkoristili za krajši izlet v hribe. Starost udeležencev od 1,5 do 30 let. Število udeležencev: 7. Na sliki manjkajo najmanjše noge. :)
Kljub sončku ni bilo ravno vroče, a dovolj prijetno, da smo se imeli fajn in šli na vrhu Mirne gore še do razglednega stolpa in mimogrede tam našli še zakladek
Mirna gora, ki je skrival tudi presenečenje. Namreč našla sem Geocoin in ga vzela s seboj. Zdaj pri meni čaka, da se jutri z A lotiva končno enega geopopoldneva. Ker je res že čas, da gre tale kovanec naprej na pot. :)
No, ker so se 4 člani takoj po spustu v dolino odpravili domov, smo se preostale 3 užitkarice odločile, da gremo poiskat še en zakladek. In to nam je brez težav uspelo.
Dobrodošli v Beli krajini. Tako očitno skrivališče, da je bilo takoj jasno tudi obema dekletoma, ki sta teoretično "bunkljasti" dekleti. Torej res ni bilo pretežko. :)
Prijetna nedelja na belokranjski strani Gorjancev. Vredna ponovitve, zato se res veselim, da greva jutri z A spet v tiste konce. In samo zato sem zdajle natipkala dve objavi. Da bo jutri prostor za novo, brez starih grehov o preteklih zapisih. :)
Tako, A, zdaj pa veš, kje sem dobila Geocoin. :)
Avtor
Barbi
,
22:23
Nekoč, davnega 31. avgusta, sem se lotila zame precej novega podviga, imenovanega "powertrail". Služba mi je vzela preveč časa v tem mesecu, predvsem kar se tiče tipkanja in se mi ni dalo še tule pisariti. Pa je mogoče res že čas, da kaj napišem, če že ustvarjamo arhiv.
Skratka, powertrail ... to je neka pot, na kateri mrgoli geozakladkov. V praksi to zgleda tako, da je vsakih cca. 300 m nov zakladek. Skupaj z M sva se iz Rogle podala proti Lovrenškim jezerom za sprostitev in v iskanju lepih razgledov. Zaradi iskanja zakladkov se je ta pot časovno precej podaljšala. Več o samem pohodu sem pisala že v Moji dolini.
Moram priznati, da sva samo pol poti iskala zakladke, potem pa je najinemu Garminu odpovedala baterija. Očitno je bilo tudi za njega to povsem prenaporno. :) Zakladki so zanimivi, postavljeni na različne načine, da ti ne postane dolgčas in da ni prelahko. Največji problem so bunkeljni, ki jih seveda mrgoli, sploh če je tak krasen dan, kot je bil 31. avgusta.
Tule dodam spisek zakladkov, ki sva jih z M našla. Aja, moram še povedat, da je tudi M postal tako navdušen nad tem, da se je uradno tudi on logiral in začel z zbiranjem zakladkov. :)
SPP-P_J01
SPP-P-J02
Rogla - v bližini razglednega stolpa
SPP-P-J04
SPP-P-J05
SPP-P-J06
SPP-P-J07
SPP-P-H02
SPP-P-H03
SPP-P-H04
SPP-P-H05
SPP-P-H06
SPP-P-H08
SPP-P-H09
SPP-P-H10
SPP-P-H18
Skupno je to 16 zakladkov. Še približno toliko jih je ostalo neodkritih v tej smeri. Nekaj zaradi dobrih skrivališč, eden zaradi visokega skrivališča, dva zaradi premnogih bunkljev in ostali zaradi izpraznjenega Garmina. Vse to kliče na ponovitev akcije. Potem je pa po Pohorju še več smeri tega Powertraila, tako da verjamem, da se bom tja še večkrat vrnila. :)
Ker res nima smisla, da bi za vsakega posebej pisala nekaj o štorih, kamnih, podrtih drevesih, bom izpostavila samo zakladek Rogla, v katerem sem našla TB račko, ki je potem potovala z mano do vseh naslednjih in do cilja pri Lovrenških jezerih. Simpatična TB duck Claire. :) V zameno sem v škatlici pustila LogBook, ki sem ga našla na Veliki planini.
Poleg vseh teh zakladkov je na Lovrenških jezerih še en "zemeljski". To je takšne vrste zakladek, da imaš nekaj vprašanj, ki jih rešiš na kraju samem in pošlješ lastniku zakladka, ta pa ti sporoči, če si opravil nalogo ali ne. Najina naloga je bila opravljena, zato je šel na seznam odkritih tudi
Bog of Lovrenc lakes.
Pot nazaj do avtomobila je bila mnogo hitrejša, ker ni bilo treba iskati zakladkov. :) Po kosilu ob vznožju Rogle sva se vračala domov mimo Laškega, kjer sva naredila postanek in se odločila, da poiščeva še dva zakladka v Laškem. Vsak je na svoji strani ceste visoko na hribčku. Najprej sva šla do
gradu Tabor. Tam se je odvijal nekakšen dogodek, a k sreči ne v bližini zakladka. Ker je bila škatlica dovolj velika, sem se odločila, da oddam TB račko Claire. In sem jo res. Fotkala sem kodo in šment, ni bila prava. Prave kode tako nisem zabeležila in nisem mogla logirati TB-ja. Pisala sem že lastniku račke, pa ni odgovora, zdaj pa prežim na nove geocacherje, ki se logirajo, če mi lahko kdo pomaga. Zaenkrat neuspešno. :(
No, midva sva se po zaviti cesti odpravila še na drugi hrib, k cerkvici
Sv. Mihaela, kjer ni bilo večjih težav z zakladkom. Zanimivo skrivališče. :)
Tako, en dan, namenjen polnjenju mojih baterij pred začetkom novega šolskega leta, hkrati pa poln zakladkov. Na ta način se je moje skupno število odkritih kar pošteno povečalo. :) Me prav zanima, kdaj mi bo uspelo, da se spet vrnem na Roglo ... upam, da kmalu, ker je res prijetno. Čeprav je menda v prejšnjem tednu tam že zapadel prvi sneg ... brrr ...
