AB Geozakladki

Presneti Vinji vrh

Avtor Barbi , četrtek, 28. november 2013 00:02

Ko ne vem, ali bi jokala, ali se smejala ... zdajle moram jaz zapisat tole objavo. :(

Zakladek na Vinjem vrhu je A iskala že trikrat, jaz pa dvakrat in ni ga bilo. Tokrat je bil obnovljen in A in B sva se odločili, da v sredo ob 21.15 odhitiva po en hitri zakladek in končno najdeva ta presneti Vinji vrh. Na koncu je bil to vse prej kot kratek zakladek.

A je rekla, če ona pelje, pa sem rekla, da lahko kar jaz. Ko sem bila ravno na toplem v avtu. Zunaj je namreč čutiti, da se bliža zima. :) Navigacija naju je odpeljala do neke makedamske ceste in parkirali sva pri zidanici ter nadaljevali peš. Potka je pripeljala so pesjaka, kjer sta dva psa postala glasna. Ups. Obrnili sva in šli nazaj. Potem sva kar na slepo poiskali cesto do cerkvice in se zapodili proti grmu, ki sva ga imeli na sumu. Na avtu sem za vsak slučaj pustila prižgane luči, motor pa ugasnila. Trapa!

No, v grmu ni bilo zakladka, bil pa je pod kamni. Vpis, fotkanje in menjava TB. Notri sem dala TB Accord, A pa je vzela TB avionček.

Hitro sva šli nazaj na toplo v avto, navdušeni, da je vendarle uspelo in še iskanje ni trajalo dolgo. Takrat pa en čuden zvok. In še en. In avto ni vžgal. Manj kot 10 min so bile luči prižgane. Očitno preveč. Akumulator se je izpraznil. Zunaj je pihala burja, bilo je -0°C, midve pa na Vinjem vrhu pri cerkvici. En telefon mrtev, en telefon samo še s pikico baterije. Akcija. Klic v sili - mlajši bratec je v tem primeru priročen. Pa bratranec, ki ima kable za vžig tudi.

V avtu se je kmalu ohladilo, M in D naju nista takoj našla. Vmes je prišel še en vaščan, ki se mu je zdel najin avto sumljiv in si je zapisal mojo registrsko in naju zasliševal, kdo sva in kaj delava in kdo pride, da nama pomaga. Ne, ne bova kradli cerkvenih žlebov. Če bi mogli, bi z veseljem odšli s tega presnetega Vinjega vrha.

M in D sta prišla in se lotila polnjenja akumulatorja. Do takrat naju je z A že kar precej zeblo, a sem šla vseeno fotkat ta podvig sredi noči pri cerkvici. Ker mi fotoaparat ni hotel ostriti akumulatorja,

sem objektiv odvila s fotoaparata. V roke me je že pošteno zeblo in takrat se je zgodilo ... stala sem na betonski plošči in objektiv mi je zdrsnil iz rok. Na beton. Neeeeeeeeeeeee. In zdaj rožlja kot ropotulja. In jaz sem nesrečna. Res nesrečna :(

Ne vem, ali je današnjemu večeru botrovala neumnost, nerodnost ali samo splet nesrečnih naključij. Če je res vsaka stvar za nekaj dobra, jaz res ne vidim, za kaj sta bili ti dve stvari dobri. Morda za prodajalca akumulatorjev in fotografskih objektivov. Zame zagotovo ne. Če gledam optimistično ... akumulator vsaj ni odpovedal na kakšnem še bolj čudnem (je to sploh možno?) in oddaljenem kraju. In morda je po dveh letih čas za nov objektiv. Eh, optimizem ... kdo bi ga razumel? Jaz grem svojo žalost utapljat pod odejo. In ja, očitno sem materialistka, ker mi je razbit objektiv priklical solzico ali dve v oči. Samo ne vem, ali so to solze žalosti ali jeze nad lastno nespametnostjo. :(