... tja gor ga bom peljaaaaala. Al ga bom zataušala, al ga bom prodala. Prav poceni ga ne dam, sem ga težko dobila. Rajši ga domov peljam ...
in tako naprej ... je odmevalo iz Twingota. Dvoglasno. :) Občasno. :) Besedila še nisva čisto znali. Ampak za zakladke sva bili pa pripravljeni. Pa za šoping tudi.
A je v Ikea fazi, zato sva 25. 6. (dan državnosti) izkoristili za potep čez mejo, kjer je v bistvu en del še slovenski. :) Najprej sva imeli še postanke v Sloveniji.
Prva postaja - Tržič in bližina tovarne Peko ter odlična hitra najdba. Res ni bilo težko, če imaš koordinate in namig.
Druga postaja - Ljubelj, natančneje
Cerkev Sv. Ane.
Spet ni bilo pretežko, poleg tega sva pa dodali še en dosežek ... konec junija sva nabrali cvetoč dišeč bezeg, ki ga je na Ljubelju ogromno, pa ga očitno nihče ne nabira. Razen naju. Mmm ... A bo kuhala sok. Se bom povabila v novo domovanje na "najin" sok. :)
Potem sva jo zares mahnili čez mejo in po okolici Ikee nekoliko pregledovali potencialna skrivališča za Sweden goes Klagenfurt, pa sva hitro obupali in šli raje kar v trgovino. Slovenec pri Slovencu. Očitno so vsi izkoristili prost dan + Ikein popust. :) No, pa ni bilo prehudo, sva kar uspešno nakupili, se premaknili do blagajne in nato še do kosila.
Sledilo je potepanje po Celovcu. Nekaj zakladkov nisva našli, spet druge sva. Recimo
Cache me if you can je en posebni (zame). Ker sem v njem pustila mojega prvega travel buga (modri avtek). Srečno pot, mali.
Potem sva našli nano zakladka. Iiii, kako mali je! Nahaja se pa na železni ograji na
Landhaus. Všečna lokacija, je treba priznat. :) Sploh, ker je bil Celovec tisti dan tako živahen, poln ljudi, kofetkarjev, sprehajalcev, turistov. Res prijeten utrip mesta.
In da sva se pošteno nahodili, sva šli peš še na drugo stran mesta do
Das Marianum in v steni relativno hitro odkrili škatlico.
Kljub temu, da sva bili še na lokacijah dveh zakladkov, ki ju nisva našli, ni ostal grenak priokus. Našli sva 3 avstrijske in 2 slovenska, opravili uspešen in barvit nakup ter se imeli luštno.
Dan, oziroma izlet, ki kliče po ponovitvi. Morda druga lokacija, morda pa spet ista. Bomo videli. :)
Bila je sobota, ko sva imeli dopoldne prosto, ko je sijalo sonce in ko je bilo treba poiskati še kakšen domači zaklad.
Ker sem odlašala s pisanjem, bom zelo kratka, da bom lahko kaj več dodala k naslednji objavi. :) Je bila daljša in bolj zanimiva, pa še mednarodna.
V Novem mestu nama je ostal eden sedmih hribov - Portovald. Pa sva se lotili iskanja in A je z lahkoto razrešila uganko kot prava profesionalka in privlekla zaklad na plano. Lep razgled na zelo znano dolinco, iskanje domačega okna in sedenje v senčki ter klepetanje. Simpatičen zakladek. :)
Sledil je odhod na točko, ki naju že dolgo čaka, kjer sva že kopali okoli klopce in potem izvedeli, da je premaknjen ... Recljev hrib. Tam je super luštna zelena hišica, v katero je A naselila svojega Travel buga.
Potem sva šli še do tretjega v Ragov log. Hmm ... nenatnačne koordinate + klic Bačarčkov v sili. Odkrili sva lokacijo, odkrili sva zaklad, plezali pa nisva. Sem morala naslednji dan oblečt oblekico in nisem želela popraskanih kolen. Se vrnem v bližnji prihodnosti in splezam tja nekam 4 m visoko ... čist prehudo, ampak bo treba uporabiti nekaj spretnosti očitno. Hmm ...
Tako v tretje pač ni šlo rado, ampak dan je bil vseeno fajn. Bilo je prijetno, odkrili sva nekaj novih novomeških vrtičkov, iskali ideje za ograditev mini vrta in uživali ob Kinder čokoladi. Temu jaz pravim prijetno sobotno dopoldne. :)
Zdaj se že skoraj tradicionalno vsak konec šolskega leta udeležim Splavarjevega teka v Radečah. Tudi letos je bilo tako. In ker imam čisto premalo odkritih zakladkov, sem na hitro pogledala, če lahko odkrijem tistega v Radečah. Sicer je bil multicache (sestavljen, kjer moraš na več točk, da poiščeš koordinate), ampak sem upala, da bodo sopotniki vseeno zainteresirani. In so bili.
Najprej smo ob 20.00 tekli po Radečah (in dve tekačici sva osvojili medalji), potem pa smo malo pred deseto zvečer, ko je bilo že temno odšli na izhodišče za iskanje zaklada. Parkirali smo pri Sparu, kot je pisalo v navodilih in se spustili ob reko Savo. Potem se je začelo iskanje vmesnih lokacij po koordinatah, izogibanje bunkljem in štetje dreves, stebrov ... kar zanimivo, treba priznat.
Ena namig bom izdala, ker je itak z lahkoto dostopen tudi na internetu, kjer sem ga tudi sama odkrila. In sicer, da je ena vmesna točka Prevzgojni dom Radeče. Hmm ... Ko greš ob desetih zvečer po temi mimo stavbe, ki je v visoki bodeči žici, ni najbolj prijeten občutek. Sploh pa ne, če se skozi okno še derejo eni fantje in če vmes razglabljaš, kaj vse so najverjetneje storili, da so se znašli tam.
Ko smo prispeli do končne točke, je bil namig v pomoč, da smo kar hitro odkrili škatlico, jo odprli in pregledali vsebino. Bila je tema, svetili smo z dvema telefonoma, vmes smo še slikali s fotoaparatom in kar naenkrat smo opazili, da neke svetilke svetijo proti nam. Kako sem hitela z vpisovanjem, se ne da povedat. Še slikat nisem uspela, ker sem upala, da bomo vse pospravili, preden osebi s svetilkami prideta do nas. Ravno sem zavila stvari v vrečko in zaprla škatlo, ko sem za sabo zaslišala glasove, kaj počnemo. Ups.
Dva varnostnika, očitno bunklja, sta nas opozorila, da smo na območju, kjer je gibanje omejeno in ker smo se že prej šalili, da bi lahko kdo pomislil, da smo pobegnili iz prevzgojnega doma, smo pač razkrili skrivnost zakladkov in zakaj smo ob pozni uri tam.
V tem trenutku se je varnostnikoma po telefonski zvezi oglasil kolega, ki je preverjal, kje sta in kakšno je stanje. Eden je odgovoril, da sta našla zaklad. Mi smo se zasmejali, tisti na zvezi, pa je rekel: "Kar smej se, ja. Zaklad. Hehe." ... hja, pa je bil res zaklad.
No, mi smo ga našli in smo se vpisali ter ga varno pospravili nazaj. Vsem morebitnim iskalcem priporočamo iskanje podnevi. Ker je pač na prepovedanem območju. :) Nasmejali smo pa se. :)
Danes smo se z Mladoletjem potepali po vrhovih nad Ljubljano. Odpeketali smo na Rašico. Odlična tura, dobra družba, vreme tud odlično ... Kaj več o samem izletu morda na kakšnem drugem blogu ;) ...
Ja, na Rašici se nahaja zakladek Rašica tower. Našli smo ga že, našli. Je bil pa malenkost pred nami naš F in je zakladek v obliki mine tako močno zašraufal, da noben od nas treh (J, N in A) nismo uspeli odpret zakladek. No, s pomočjo F je potem šlo. :) Zakladek pa ni blo tko težko najti.
Zakladek smo si upal kar odnesti na vrh stolpa, se tam slikat in ga nato pospravili nazaj na svoje mesto. Lepo je v teh krajih!
Deževna sobota ... hja, hribi bodo še počakali. Bomo pa v septembru prinesli not.
Dež, tema ... to dvoje in še kaj smo izkoristili za iskanje zakladkov. A, N in A (brez B :(, ji raje nismo delali skominov, ker ima učenje na urniku za naslednji teden) smo krenili včeraj zvečer na lov za zakladke v okolici Mirne Peči. No, tisti trije, ki smo jih že iskali, pa ne našli, bodo počakali na naslednje lepe dni. Tile, ki smo jih pa včeraj iskali pa ... hja, no, mogoče bi bilo bolje, da bi jih iskali podnevi. Zakaj?
Okrog prvega smo se vrteli, kot mački okoli vrele kaše. Dobesedno. :) Gor, dol, gor, dol, pa je GPS pokazal sredi ceste, pa potem na travnik, pa ... hja, no, na koncu smo ga našli -
H1. V temi. Sredi ničesar, le vsake toliko je pripeljal mimo kakšen avto. Čista tema, mi pa z lučkami. Skratka, sumljivci. :)
Našli smo tudi delne koordinate za
Zijalo.
Na poti do naslednje točke smo se pripeljali direktno na dvorišče ene hiše, kjer je stric na balkonu pogledoval, kaj bi radi ... No, odločitev je hitro padla, da naprej ne gremo, saj je skrajno čudno, da sredi noči nekomu lomastimo po dvorišču. Rikverc nazaj in v dolino, po drugi poti. Hja, okoli riti v žep. Smo skoraj že bili čisto blizu
Sv. Ane, pa smo se vrnili nazaj, pa spet naprej, do novega dvorišča. Skratka, do cerkvice prideš očitno samo preko dvorišča enega ali pa drugega od domačinov. Nismo izzivali usode, psi so lajali ... Bomo šli raje enkrat nazaj po dnevi. Pa mislim, da bo B tudi bolj srečna tako. ;)
No, takole blizu smo bili ...
Ker smo vedeli, da je pri
Zijalu malo bolj drugačna naloga, smo/so nekateri bili v tej temi in tej pozni noči malo ... utrujeni, drugi pa polni adrenalina, da ja, da to pa moramo najti. B, naj te potolažim,
malo veliko sem mižala in prepustila to točko N in A-ju, da najdeta sama. Hočeš ali nočeš mižala. ;) Kaj sta počela, ne vem. Našla sta, to vem, našla celo brez koordinat, čisto na blef. Meni pa ostane ta naloga za prihodnjič. Šla bom lepo po korakih in našla vse koordinate. En namig je tudi že iz Hmeljnika, hm, moram poiskat, če imam to dejansko spravljeno.
Pomlad. Dež. Sivo. Mrzlo. Konec maja. Čudno. :) Ampak to že vsi vemo in občutimo. :)
A in B sta potrebovali klepetalni izletek, pa sva šli v lov. Tokrat v Krško. Zakaj? Ker je več zakladkov na kupčku (večja verjetnost, da najdemo vsaj enega) in ker greš v primeru dežja na čaj/kakav in se pretvarjaš, da je november, ne pa konec maja. :)
Pa sva šli. Petkovo popoldne, nekaj dežja na poti in potem zagnano iskanje prvega zakladka
pri mostu. Joj, kolikokrat sva šli čez cesto! Nisem več štela na koncu. Pa kukanje v nabiralnik, pa pod polico, pa po ograji, pa pod koriti za rože, pa pa pa ... na koncu sva obupali in res nisva več vedeli, kam se še lahko skrije magnetni zaklad, ker res nisva videli več nobene variante, pa še GPS je imel (spet!) prazno baterijo in je nekaj mešal koordinate ... eh, brezveze. Da ne govorim, da sta naju policistki opazovali. Pa vsi mimovozeči in mimoidoči tudi. Kar hecno. :)
Dobro, prvi pač ni prinesel sreče. Drugi bo lažji.
Južna železnica. Prispeva na cilj. Imava koordinate. Najdeva steber. Kovina - OK, magnet bo lahko pritrjen. Iščeva. Nič. Nič. Nič. Bereva namige na internetu. Ideja - na most je treba! Neuspešna ideja. Namig: skakali kot šimpanzi ... nisva poskusili. Hmm ... vogali ... cel kup vogalov, pa hkrati nikjer nobene škatlice. Prezahtevno za naju. :( Sva obupali. Spet.
V tretje gre rado.
Pionirska MHE. Ne bom govorila, kam naju je vozila Micka ... kakšna cesta. Zavij desno, pa ni kam zaviti. Potem sva prišli nekam v hribe. Čudna cesta. Pa sva šli po deževnem (ne tropskem) gozdu. In blatu. Med polži. Belimi. Fuj. Sem omenila blato? :) Kamnita stena ... škarpa? Kamni? Ni pravo ... ah, nima smisla, nazaj k avtu je treba.
Tako nekako sva doživljali Krško. Ni preveč fajn, kajne? Zato sploh nisva razmišljali o dimnikih in zakladku, kjer je treba računati neke zadeve s soncem in kaj vem čim še. Ajoj, to bi bilo preveč za petkovo popoldne. Zato je bilo najino edino upanje
Mencigerjeva hiša. Pri hiši v starem mestnem jedru bova pa vendarle našli ta presneti magnetni zakladek. Vsaj enega, no. In res ... ni trajalo dolgo, ko sva se že mučili s tem, kako dobiti listek iz posodice. In je uspelo in sva se podpisali in bili tako veseli, da sva prenehali z iskanjem, dokler je Krško pustilo še približno dober vtis. :)
Najbrž se še vrneva v Krško, ker je
a) dokaj blizu,
b) skritih še dovolj zakladkov,
c) bova morda tako kot večina drugih tudi midve v drugo ali tretje odkrili tisti zaklad na mostu ... ali železnici.
Zaželjena bo še kakšna okrepitev za družbo. In preračunavanje višine dimnika in nekih sončnih nevemkajže. :)
Zgodila se je nova trojica. :) A in B se je v soboto zvečer pridružila še N in skupaj smo se podale novim podvigom naproti.
In ja, Vinji vrh me ne bo videl več. Sploh. Vsaj takrat ne, ko bom iskala zakladke. V soboto sem bila tretjič tam in iskala
tale zakladek, pa, tako zadnje dvakrat, tudi tokrat nisem/nismo bile uspešne. Mat kurja! Ne grem se več s tem Vinjim vrhom.
Pa je blo treba popravt vtis. S takšnim veseljem, kot smo šle v to iskanje ... ga en neosvojen zakladek že ne bo pokvaril. Zato smo nadaljevale proti Trški gori. Na poti do tja smo našle zakladek, ki se imenuje
Žalost in veselje.
Potem pa brž na
Trško goro, kjer je zakladek menda obnovljen, al kako. Malo spretnosti, predvem pa so dodatni centimetri končno prišli prav. Zakaj? Pogled na slikco. :) PS: Da ne bo zamere, hvala za vse podstavljene roke, glave, ramena, vzpodbudne besede, zabeležene fotografije. Priznam, brez vaju ne bi zmogla. ;)
(Če slikc še ni, malo počakaj, Barbi jih prilepi takoj, ko se izkoplje iz šolskih priprav. :) ... evo, povratek z govorilnih ur in že so fotke tukaj. :))
Eh, ob desetih zvečer je bila noč še mlada, čeprav je bilo za naslednji dan v planu zgodnje ustajanje ... na
Grm je pa še blo treba it. Zanimiv namig, vsekakor hitro ugotoviš, kaj je z namigom mišljeno. :)
Dva zakladka smo lahko osvojile skorajda iz avta. Štiri žmigavce, postanek ob cesti, hop po zakladek, fotkanje, hop v avto in gremo naprej. :)
Zanimivo, kratko, sladko.
